Zgodnja formacija (začetek 20. stoletja): V začetku 20. stoletja se je začela pojavljati primitivna oblika nakladalke. Zgodnje zasnove so vključevale predvsem preprosto pritrditev sprednje žlice na traktor ali buldožer, da bi izboljšali učinkovitost ravnanja z razsutimi materiali.
V štiridesetih letih 20. stoletja so bili nakladalci deležni pomembne tehnološke inovacije, saj so bili opremljeni s hidravličnimi sistemi, kar je znatno izboljšalo njihovo operativno fleksibilnost in produktivnost.
Kasneje, od 1950-ih do 1970-ih, so nakladalniki doživeli srednjo-stopnjo razvoja. Z nenehnim napredkom v hidravlični tehnologiji so se nakladalniki postopoma osvobodili omejitev šasije traktorja in se razvili v neodvisne inženirske stroje. V 60. in 70. letih 20. stoletja je uvedba naprednih tehnologij, kot sta štirikolesni-pogon in polni hidravlični prenos, bistveno izboljšala splošno zmogljivost nakladalcev.
Z vstopom v osemdeseta leta prejšnjega stoletja so se nakladalniki še naprej razvili v sodoben oder. V tem obdobju nakladalniki niso dosegli le pomembnega napredka v sistemih za napajanje in prenos, temveč so dosegli tudi inteligentne in okolju prijazne nadgradnje v svojih krmilnih sistemih. V zadnjih letih se s hitrim razvojem informacijske tehnologije in tehnologije avtomatizacije nakladalniki premikajo k inteligenci in daljinskemu upravljanju, nekatera-oprema višjega cenovnega razreda pa je celo dosegla sposobnost delovanja brez človeškega posredovanja.
